Slovar enloških izrazov

Včasih so opazovali že bistrost. Danes je to pomembno le pri zelo mladih vinih iz soda, vina iz steklenice so brez izjeme bistra (če niso, je kaj hudo narobe).
Sledi penjenje, tudi pri sicer mirnih vinih. Mnoga mlada vina se takoj po odčepenju steklenice rahlo penijo (in dajo v ustih občutek rahlega prskanja). To je znak življenjske moči visoko kakovostnega mladega vina, ki je zorelo v popolnoma zaprti posodi.
Najzanimivejša je barva: mlajša in šibkejša bela vina je imajo načeloma manj, kar pomeni, da s starostjo in močjo telesa naraščajo temnejši, bolj zlati, celo jantarni toni. Pri rdečih vinih pa je glede moči enako, glede starosti pa obratno: s starostjo izgubljajo močno vijolično barvo, ki postaja sprva rdeča, nato opečnata in nazadnje tudi praktično jantarna. Zelo stari belo in rdeče vino sta praktično enake barve.

			Starost in kakovost vina določimo po naslednjih merilih:
			Včasih so opazovali že bistrost. Danes je to pomembno le pri zelo mladih vinih iz soda, vina iz steklenice so brez izjeme bistra (če niso, je kaj hudo narobe). Sledi penjenje, tudi pri sicer mirnih vinih. Mnoga mlada vina se takoj po odčepenju steklenice rahlo penijo (in dajo v ustih občutek rahlega prskanja). To je znak življenjske moči visoko kakovostnega mladega vina, ki je zorelo v popolnoma zaprti posodi. Najzanimivejša je barva: mlajša in šibkejša bela vina je imajo načeloma manj, kar pomeni, da s starostjo in močjo telesa naraščajo temnejši, bolj zlati, celo jantarni toni. Pri rdečih vinih pa je glede moči enako, glede starosti pa obratno: s starostjo izgubljajo močno vijolično barvo, ki postaja sprva rdeča, nato opečnata in nazadnje tudi praktično jantarna. Zelo stari belo in rdeče vino sta praktično enake barve.
			Tudi vonjave in arome se spreminjajo zlasti s starostjo vina. V zgodnjem obdobju prevladujejo sadne in zeliščne arome, ki se z zorenjem vedno bolj umikajo bolj kompleksnim zaznavam. Te so v veliki meri odvisne od sorte in nihajo od petroleja, usnja, škatle cigar, kave, celo tobaka. Prav tako je že v vonju zaznaven učinek zorenja v hrastovem sodu. Novejši ko je sod in šibkejša ko je cvetica, bolj je izrazit blago dimast vonj po hrastu. Prav tako je bolj izrazit pri mlajših vinih, kjer se arome še niso v tolikšni meri prepletle med seboj. Najboljša vina vseeno zelo dolgo zadržijo sadne arome, ki jih sekundarne in terciarne lle še oplemenitijo in poglobijo.
			Okus in vonj sta zelo povezana, okus pogosto potrdi arome, ki smo jih zaznali z vonjem, le da so bolj izrazite in jih spremlja še zaznava dotika v ustni votlini. So pa vina, kjer vonj napoveduje eno, okus pa gre v drugo smer. To ni napaka, saj tudi sprememba ni vedno na slabše. Včasih se neizrazit vonj razvije v poln okus, včasih pa se zanimiv vonj razblini v premalo izrazitem okusu. Bistven je celovit vtis, ki nastane kot posledica vseh treh zaznav: pri tem iščemo stopnjevanje zaznav in harmoničnost. Največja vina nas pri vsakem požirku vedno znova presenetijo, saj se v kozarcu še dodatno razcvetijo in zažarijo v novih in novih plasteh okusov in zaznav.
			Zelo pomembna lastnost dobrih vin je t. i. pookus oz. obstojnost okusa v ustih. Nekatera vina kmalu po zaužitem požirku izginejo iz okusa (in spomina), druga pa odzvanjajo po ustni votlini kot lepa glasba. Verjetno je to delno povezano z všečnostjo, saj se raje spominjamo dobrih vin, gotovo pa ima obstojnost tudi dejansko fiziološko podlago. Za velika vina je dolg pookus nujna zahteva.