Zgodovina vinogradništva in vinarstva slovenske Istre

Vinogradništvo in vinarstvo ima v slovenski Istri zelo dolgo tradicijo. Zgodovinski viri pričajo, da je bilo območje tržaškega zaliva zasajeno z vinsko trto že pred več kot tremi tisočletji.

Vino je bilo pomembno vpeto v življenja in razvoj tega območja. Zgodovinar Plinij je tako zapisal, da so zavidljivo starost 86 let rimske cesarice Livije priposovali prav pogostemu uživanju vina z imenom Pucinum, ki je po mnenju nekaterih strokovnjakov predhodnik refoška. Kasneje se poleg terana med 13. in 15. stoletjem pojavijo zapisi o rebuli, v 17. stoletju novigrajski škof Tommasini zapiše, da so "v Kopru delali dobre in zelo čislane muškate, ki so jih tudi izvažali in so bili tako blagega okusa kot kretski". Marija Tereza je zaradi razširjenega ponarejanja vin poskrbela za ureditev vinske avtohtonosti in kmetom dovolila 8-dnevno prodajo neobdavčenega vina (od koder izhajajo današnje »osmice«).

V 18. stoletju je koprski razsvetljenec Gian Rinaldo Carlo v Istro prinesel sodobnejše pojmovanje vinogradništva. Eksperimentiral je s številnimi sortami (zlasti toskanskim trebbianom, sangiovesejem, carmignanom), pripisujejo pa mu tudi uveljavitev domače malvazije kot sorte z resnično vrhunskim potencialom.

V 2. polovici 19. stoletja je v kleteh, ki so vzidane v vzpetine Belvederja v Kopru, francoska družba J. Champion & Cie. Vins de Champagne iz Reimsa pridelovala penine. Prav v teh prostorih je kasneje nastal današnji Vinakoper.